Individualista ne moremo enačiti s človekom, ki je egoistično zagledan sam vase. Namreč individualist je človek prihodnosti, ki pogumno živi svoj individuum, zna čustvovati z drugimi, je kreativen in ustvarjalen, obenem pa se zavzema za pozitivno družbeno naravnanost.

Čas informacijske dobe pozna svoje zapovedi, kako je treba živeti. Odvisno od tega, kako dobro se znajdemo na prizorišču družbenega življenja ali kako dobro zmoremo odigrati svojo vlogo oziroma sami sebe. Na vsak način je potrebno živeti uspešno, kar mimogrede rado pomeni, da je potrebno iti preko vsega, če se hočeš vzpenjati proti vrhu.

Zato živeti svoj individuum ni lahko in le kdaj je bilo, saj je potrebno kar naprej poslušati besede, katerim daje vso prednost avtohtona informacijska družba. Denimo takrat, ko postanemo priča besed, ki se vse bolj pogosto začnejo pri tistih vezeh, okrog katerih se moraš naučiti »pravilno« plavati... Drugače ni nič. Ali z drugimi besedami: potrebno se je znati odlično pretvarjati. Bolj znaš, boljši si! Počasi se naučiš! Drugače itak ne moreš nikamor, razen se ve kje ti je mesto. Logično!

Spodaj je piramida široka, zgoraj pa vedno ožja. Zaradi nje si vsi skupaj nabiramo silno različne življenjske izkušnje, največ »majhni« ljudje in »veliki« individualisti. In v kolikor si  realni individualist  zelo dobro veš, da  si se verjetno znašel  na pravem mestu, v čudoviti družbi  med pravimi ljudmi, da so vsi nasveti dobrodošli dokler ne prerastejo v nasprotje, toda o vsem tem imaš izoblikovano povsem svoje mnenje. Pa četudi  živiš »na svobodi« in prejemaš  plačilo tako neredno izplačanih honorarjev, da  ne pomenijo več kot štipendijo za tvoje delo.  

Individualist  ne mara pretvarjanja

Individualist  je na srečo ali vso svojo »nesrečo« človek, ki  ne posnema družbenih dogem in vse ostale pretirane filozofije, ker mu je jasno, da ne prinašata realne prihodnosti. Pri delu in v življenju nasploh se drži osebno - moralnih načel,  ki so preverjeno rasla v njemu, zato se na prvi pogled lahko zdi le vase zagledan egoist, saj ne misli odstopiti od smisla svojih načel, ker zakaj. Zanje se je moral oziroma se mora boriti predvsem sam, pri tem pa nikakor ne misli, da se vsak človek v prvi vrsti ne bori zase, vendar  realni individualist  razlikuje to dvoje - kaj pomeni  vse to početi ali  se tako obnašati samo zaradi drugih in kaj pomeni tako delovati samoinciativno in se prilagajati družbi izključno zaradi sebe oziroma iz sebe.

Na kratko! Individualist ne mara pretvarjanja, ker ni del njega.

Individualist ni egoist

Med  individualizmom in dejanskim  egoizmom je nekaterim težje zaznati razliko. Za egoiste je značilno, da so »ozkogledi«, egoistično zagledani vase,  brez da bi se hoteli realno oceniti, se premakniti iz svoje »mrtve« točke. Moraš se jim čuditi, kako trdo se lahko oklepajo preračunljivo priučenih principov, katere neprestano zagovarjajo s poudarjanjem iz svojih  osebnih izkušenj.  Kot da so jekleni ljudje, v katerih so zamrznjena osebna  prepričanja, od katerih ne nameravajo nikoli odstopiti, ker ni mogoče. Egoistično usmerjenemu človeku žal ni cilj, da bi razmišljal integrirano in se skušal povezovati z drugimi na etično-moralen način. Ponavadi misli le nase in svojo korist, zato se obnaša tako, kot da se ves svet vrti izključno okrog nega. Tudi individualisti  vztrajajo  pri svojem mnenju, vendar ne zaradi  zunanjih vplivov, ampak zaradi osebne - notranje resnice, katero so sami izkusili in si jo pogumno pridobili na učenju iz svojih napak, ne glede na  življenjsko področje. Zaradi napak se niso v nedogled obsojali,  pa tudi tako daleč niso prišli, da bi jih namerno spregledal ali se jim izognili po liniji najmanjšega odpora - pomeni, da bi svoe zmote raje "zacementirali" v splošna prepričanja ter postali brezčutni. Nikakor ne! Iz svojih napak so se  raje zavestno učili in si počasi nabirali modrost čustvovanja ter širše življenjske fleksibilnosti oziroma prilagodljivosti, zato je biti individualist  kvantni preskok  v dojemanju življenja oziroma sebe.

Individualist je človek prihodnosti

Žal se individualizem  zelo pogosto silno napačno interpretira in  preveč meče v isti koš skupaj z odtujenim egoizmom.  Toda realni individualist je pravzaprav človek prihodnosti, ki svobodno izraža  svoj  individuum, se zanj nenehno trudi. Pomeni, da bo krepil in razvijal  vse svoje najboljše potenciale, hkrati pa uresničeval pristne vrednote na področju kreativnosti, ustvarjalnosti in medosebnih odnosov. Tako bo v  njem raslo zavedanje, da je vrednost  človeške osebnosti neprecenljiva in  toliko večja, v kolikor jo živi in podpira vsa preostala družba, ki temelji na realnem spoštovanju  vsakega človeka.