Kako ljudem z avtizmom pomagati do zaposlitve?

ponedeljek, 11. avgust 2008 @ 09:05 CEST

Maja je v učni delavnici, ki so jo zasnovali v Centru društvo za avtizem, delovno prakso opravil prvi posameznik z avtizmom. Andraž, dijak tretjega letnika srednje šole, je tako dobil priložnost, da je tri tedne pridobival izkušnje, potrebne za zaposlitev, pa tudi za samostojno življenje. V Sloveniji namreč ne poznamo programov usposabljanja za zaposlitev, ki bi izhajali iz potreb ljudi z avtizmom, in je projekt Centra društva za avtizem prvi na tem področju.

Avtizem je vseživljenjska motnja in otroci z avtizmom zrasejo v odrasle z avtizmom, pojasnjuje Vesna Melanšek, predsednica društva. To, kako dobro bo posameznik z avtizmom živel, je odvisno od njegove sposobnosti za učenje.

To je po njenih besedah sicer zelo toga delitev, ki ne upošteva potreb teh posameznikov. Če ima otrok povprečen ali nadpovprečen inteligenčni količnik, obiskuje redni program šolanja; nekateri naredijo tudi srednjo šolo, celo fakulteto, saj obstaja neka struktura, ki jih vodi. Stvari tako nekako potekajo, dokler je otrok pod okriljem inštitucij, težava pa nastane s polnoletnostjo: tak posameznik ne sodi več k otrokom, a še vedno ima avtizem.

Družba glede na to, da je vse to osvojil, pričakuje, da bo samostojen, da si bo našel službo in normalno živel. No, tukaj pa se ustavi," ugotavlja Melanškova. Ljudje z avtizmom so po 18. letu starosti prepuščeni sami sebi, čeprav še vedno potrebujejo pomoč pri osvajanju osnovnih življenjskih opravil: da jih nekdo nauči, kako naj si naročijo malico, kako naj hodijo v službo in podobno.

"Ti posamezniki imajo največ težav na socialnem področju: ne razumejo socialnih stikov, razvoj govora je pri njih drugačen, ne razumejo, zakaj morajo komunicirati, kako naj prosijo za pomoč, zakaj bi komunicirali o stvareh, ki jih ni tukaj, ne vedo, da mi ne vemo nečesa, kar oni vedo... Ne zmorejo posploševati, kar pomeni, da se morajo vsake situacije naučiti in če se ena stvar v tej situaciji spremeni, se že zgubijo in potrebujejo nekoga, ki jim pojasni, za kaj gre," posebnosti ljudi z avtizmom razloži Maja Škrubej, specialno rehabilitacijska pedagoginja, zaposlena v društvu.

Samostojnosti se je treba naučiti

Te njihove potrebe v tujini naslavljajo že zelo zgodaj. Otroka z avtizmom je namreč treba učiti za samostojnost že v zgodnji adolescenci: kako naj gre na avtobus, kupi hrano, prosi za pomoč... kasneje pa tudi veščin za delo, na primer, kako se vesti na pogovoru za službo, kako povedati, da mu ne ustreza bela barva mize... Posameznike naučijo samostojnega življenja v stanovanjski skupnosti, kasneje v garsonjeri in vsega drugega. Tovrstne tuje programe so obiskali tudi predstavniki društva, Melanškova pa je skupaj s še eno članico društva po končanem britanskem programu usposabljanja za zaposlovanje oseb z avtizmom za to pridobila tudi njihovo licenco.

Težava v Sloveniji je, da sicer obstaja veliko podpornih zaposlitvenih programov, a so ti prilagojeni osebam z motnjami v duševnem razvoju in invalidom, ne pa ljudem z avtizmom. Ti se morajo, če želijo dobiti pomoč pri zaposlitvi, odločiti za eno teh kategorij.

Zato so se pri društvu odločili, da bodo v prostorih Okrajnega sodišča v Ljubljani na Miklošičevi 12 odprli fotokopirnico, ki bo delovala kot učna delavnica za usposabljanje posameznikov z avtizmom za delo in samostojno življenje.

Kako naročiti malico?

Andraž, na primer, ni potreboval veliko
pomoči pri rokovanju s stroji, temveč bolj pri učenju samostojnosti: kako bo prišel sam do pisarne, kako uporabljati avtobuse, kako iti na malico in se pogovoriti z natakarjem, ravnati z denarjem... "Kar malo šokirani smo bili ob ugotovitvi, da je treba dijaka v rednem programu šole s prav dobrim uspehom naučiti, kako se plača malica. Razočarani smo bili nad učitelji, saj to kaže na podcenjevanje človeka: očitno je fant sposoben vse to narediti, saj je to tukaj počel, a gre podcenjevanje tako daleč, da učencev z avtizmom tega ne naučijo in jim ne dajo priložnosti, da bi se izrazili ali kaj naredili, ter pričakujejo, da bodo to znali kar sami od sebe," ugotavljata Melanškova in Škrubejeva.

Fant je hodil na malico v bližnji lokal, kjer so bili dogovorjeni z natakarji, da so zahtevali od njega, da jasno pove, kaj želi. Poslali so ga na drug konec Ljubljane, na pošto, s predstavniki društva je šel po uradnih poteh, skratka vrgli so ga v situacije, kjer je bil samostojen. "Mesečno si je prvič sam kupil in kako je bil ponosen, ko je prvič sam zamenjal avtobus," se ob tem spominja Škrubejeva. V pomoč so mu naredili podporne listke z navodili po korakih, kaj mora narediti, da bo izvršil neko nalogo. Z njegovimi potrebami je bila seznanjena večina ljudi, s katerimi je prihajal v stik, tako da je lahko vadil socialne veščine. Za kaj gre, pa niso vedele stranke v fotokopirnici in nekateri so se odzvali tudi z nestrpnostjo. "A se mora tudi Andraž naučiti, da ga vsi ljudje ne morejo razumeti. Naučiti pa ga moramo strategij, kako reagirati, ko do tega pride, saj se sam tega ne more naučiti," pove Melanškova.

Katere zaposlitve zmorejo?

Pri društvu želijo, da bi se vsak posameznik z avtizmom odločal po svojih interesih in željah. "Oseb, ki imajo poleg avtizma motnjo v duševnem razvoju, je 25 odstotkov, preostalih 75 odstotkov ljudi z avtizmom pa je čisto povprečnih. Ni poklica, ki bi bil bolj ali manj primeren zanje," meni Melanškova, čeprav je verjetno zanje res večji stres, če je veliko socialnih interakcij in spontanih situacij, saj to izvira že iz bistva motnje. Predvsem je pomembno, da iščemo njihove močne točke, kjer bi lahko bili uspešni, poudarjata Melanškova in Škrubejeva.

Andraž, na primer, zelo lepo riše ladje; ladje vidi na internetu in jih potem nariše po spominu. Zato so med njegovim usposabljanjem najeli študentko arhitekture, da bi poglobila njegovo risarsko znanje in ga naučila risanja v perspektivi. Andraž je bistvo tega dojel v trenutku. Šla sta tudi v mesto in risala skice stavb, a Andraža to ni zanimalo. Njegove ladje pa so bile popolne. Kaj bi lahko Andraž s svojo ljubeznijo do risanja ladij in sestavljanja modelčkov v življenju počel?

"Cilj je, da razvijamo to, kar ima rad, tako daleč, da bo funkcionalno. Drugo je zgolj potrata energije, predvsem pa zadovoljevanje naših in ne njegovih potreb. Morda bi lahko kdaj v kakem arhitekturnem biroju prerisoval načrte," meni Melanškova.

Pri društvu sodelujejo s podjetjem Storik, kjer bodo v posebnem projektu skušali ugotoviti, kateri poklic je bolj primeren za osebe s posebnimi potrebami. V društvu pa bodo poskusili tudi razviti priročnike za delodajalce ljudi z avtizmom in program usposabljanja teh ljudi.

Zaposlitvena rehabilitacija tudi za ljudi z avtizmom

Zavedamo se, da oseba z avtizmom potrebuje individualen in zelo prilagojen program in visoko stopnjo pomoči pri vključevanju v delovni proces, so pojasnili v direktoratu za invalide ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Navajajo, da novi zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov posameznikov s posebnimi potrebami ne usmerja glede na diagnozo, ampak na težave in ovire pri zaposlovanju. Zakon je torej odprt tudi do oseb z diagnozo avtizma in jih lahko vključujejo v ukrepe pomoči pri zaposlovanju, so prepričani. V Sloveniji deluje mreža izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije, kamor usmerjajo osebe, ki potrebujejo tovrstno rehabilitacijo. Ti izvajalci so se v preteklih letih že srečali z osebami z diagnozo avtizma in jih tudi vključili v rehabilitacijo; predvsem so to bili primeri lažjih motenj. Seveda pa se lahko invalidi vključujejo tudi v različne programe aktivne politike zaposlovanja. V prihodnje se bodo odprle nove možnosti tudi z razpisi Evropskega socialnega sklada, so še pojasnili na ministrstvu.

www.dnevnik.si

0 komentarjev.

MojUspeh.com
http://mojuspeh.com/geeklog/article.php/Avtizem_Zaposlitev