Nesrečna

nedelja, 6. julij 2008 @ 10:49 CEST

Znašla sem se v brezupni situaciji, vrtim se v krogu. V preteklih letih sem v zakonu izgubila svoja čustva, voljo do življenja, voljo do sprememb, ki bi bile zame dobre. Verjela sem, da mora biti tako. Potem pa sem se "zbudila". Začela sem si želeti več. Zanj je to postala grožnja. Pričel je kriviti vse okoli mene, da so mi zmešali glavo. Poudarja, da boljše ne more biti, da naj si pogledam družine, v katerih je prisoten alkohol in fizično nasilje... Kaj bi rada, češ imamo hišo in avtomobile, dopust dvakrat na leto... več si po njegovo ne morem želeti.

Kljub temu želim verjeti, da obstaja na tem  svetu več. Čeprav sem nekajkrat nakazala, da bom šla, tega nisem naredila. In to me najbolj moti. Ne vem, česa se bojim, ko pa sem povsem samostojna. Nekateri bi celo rekli, da malo preveč. V življenju hočem še kaj doseči, vendar menim, da  ničesar več v tem zakonu ne morem narediti, ne zase in ne zanj. Izčrpana sem... pa vendar kako narediti prvi korak... k sebi?
Mija

Draga Mija!

Prav imate, v življenju obstaja več kot le materialno blagostanje. Kadar se v nas začne pojavljati vprašanje, ali je še kaj več od tega, kar živimo v tem trenutku, je odgovor vedno da. Kajti učenje se nikdar ne konča, vedno lahko naredimo korak naprej. In kvalitete kot so radost, entuziazem, osebnostna moč, svoboda, mir, sreča so naše najbolj osnovne človeške pravice, pa čeprav včasih ne znamo priti do njih.

Pravite, da si želite več kot le hišo, avtomobile in partnerja, ki ne pije in ni nasilen. To seveda ima smisel in popolnoma človeško je, da se, ko dosežemo en cilj, v nas zbudi želja po drugem. Pri tem pa je smiselno razmisliti, kaj storiti z že doseženimi stvarmi. Jih enostavno izpustiti iz življenja, ker v tem trenutku nimajo več tako velikega pomena za našo rast, ali jih vključiti na nov, drugačen način?

Velikokrat se zgodi, da se, ko smo finančno preskrbljeni in varni, v nas prebudi globlje hrepenenje po drugih človeških vrednotah. Če se to ne zgodi istočasno tudi našemu partnerju, lahko pride do občutka, da je med nami prepad, ki se ga ne da premostiti. Vendar to pogostno ni vsa resnica. Družino lahko vključimo v svojo rast, kajti drugače se bo počutila ogroženo in nam bo v breme, namesto v podporo.

Srečo navadno izkusimo ob dveh stvareh: ko čutimo, da rastemo, ter ob tem, da čutimo ljubezen do soljudi, ko svojo srečo delimo z njimi. Napaka, ki jo ljudje pogosto naredijo, ko stopijo na pot iskanja svoje sreče je, da druge, ki imajo drugačno pot ali pa še niso na istem mestu skupne poti, prezrejo, zapostavijo. Takrat sreča postane suha in prazna.

V situaciji, ki jo opisujete, je človeka, ki se znajde v podobnem položaju kot vaš parter, pogosto strah. Mnogokrat zares ne ve, kaj storiti, da bi bil partner srečen, niti ne ve, kaj je tisto več in kje se skriva. Pogosto v življenju ni imel prave prilike tega spoznati. Obenem čuti vedno večjo razdaljo med sabo in njim, kar lahko prinaša mnogo strahu in bolečine ter seveda zbuja v njem odpore. Kadar je človek v takšnem krču, zelo težko raziskuje nove perspektive in širi svoja obzorja. Za to je potrebno precej občutka varnosti in pa tudi ljubečega zavezništva. Poleg tega ima pravico do raziskovanja življenja na svoj način, pa čeprav je ta drugačen, kot je naš. Prava ljubezen je ljubiti človeka tudi, če je nepopoln, tudi če imamo mi v svoji glavi zanj boljše rešitve. In nepopolni smo pravzaprav vsi. Ker se vsega tega ne zavedamo zares, v takšnih situacijah mnogokrat ni atmosfere zavezništva, ki bi v resnici lahko bila. Zato se oba partnerja navadno počutita osamljena in vsakdo brani svojo pozicijo: prvi razvrednoti spremembe, drugi pa stvari, ki že obstajajo.

Pomembno se je zavedati, da za našo srečo niso odgovorni drugi, ampak mi sami. Moč je v naših rokah. Imamo pa predstave, da je odvisna od drugih. Recimo, če partner razmišlja enako, če čuti enako, če ga zanima podobno, itd… potem gremo lahko proti svoji sreči, drugače ne. Pogosto imamo pričakovanja in želje, da bi drugi delali enako kot mi. A največjo moč, svobodo, spokojnost in toplino prinaša to, da mi zmoremo poiskati pot do svoje sreče, ob enem pa biti ljubeči in razumevajoči do drugih ter na prijazen in varen način podeliti tiste aspekte, ki jih zanimajo oziroma jih lahko razumejo, in ohraniti z njimi odprt odnos. V resnici jim našo pot najlažje pokažemo s svojim zgledom. Občutek, da ne moremo stopati po svoji poti zaradi drugih, je navadno iluzija in izvira iz pomanjkanja znanja, kako to narediti.

Res je tudi, da če eden v zakonu ni srečen, zakon kot celota ni srečen. Zato raziščite, česa si želite več od življenja, kaj bi vam vrnilo nasmeh. Do tega imate pravico. Razširite krila in svoja obzorja, kajti v resnici je dober partnerski odnos sestavljen iz dveh posameznikov, ki sta vsak za sebe srečna. Vendar lahko najprej poskusite to narediti na način, ki bo partnerju sporočal, da vas s tem ne izgublja. Da vaša sreča in vajin odnos nista obratno sorazmerna. Takrat se bo morda počutil dovolj varno, da bo spustil do sebe nov veter, ki bo mogoče tudi njemu pomagal do bolj izpolnjujočega življenja. Tako lahko vi postanete luč za svojega partnerja in morda bo vaša rast pritegnila tudi njega.

Srečno!

Na vaša vprašanja odgovarjata mag. Andrej Trampuž, univ. dipl. psih. in klinični Imago terapevt, direktor Centra za kakovost odnosov, ter Maja Trampuž, svetovalka v Centru za kakovost odnosov ter Imago edukator. Imata številne izkušnje s področja razvoja kakovosti odnosov, osebnostnega razvoja in razvoja kakovosti življenja ter vodita različne tovrstne delavnice ter osebna svetovanja za pare in posameznike. Svoja vprašanja lahko sporočite na e-naslov nasvet@odnosi.com, preko spletne strani Centra za kakovost odnosov www.odnosi.com ali po telefonu 041 791 345 in 051 301 357.

1 komentarjev.

MojUspeh.com
http://mojuspeh.com/geeklog/article.php/Andrej_Trampuz_Partnerstvo_Odnosi